Marinka je starejša gospa, ki je pred nedavnim ovdovela. Kar se je spomnim, je bila nasmejana, optimistična in radoživa. Z možem si ju pogosto videl, kako sta obdelovala vrt, skupaj umivala okna ali posedala pred lično malo hišico na robu mesta. Večkrat, ko me je pot vodila mimo hiše, sem se ustavila in radi sva poklepetali o vsem mogočem. Ko je pred dvema letoma ostala sama, sva malo po izgubi moža imeli pogovor, ki mi je še posebej ostal v spominu. Takrat sva govorili o ljubezni in partnerstvu. Marinka ima dva otroka, ki oba živita daleč stran in jo le redko obiščeta. Meni je bilo težko, ko sem gledala osamljeno starko, ki je sedela nasproti meni. Izrazila sem ji sočutje, pa me je njen odgovor kar malce presenetil. »Draga moja,« je dejala, » če človek zna živeti sam s seboj, ni nikoli osamljen. Biti sam, še ne pomeni nujno biti osamljen. Jaz sem rada sama s seboj. Res pa kdaj pogrešam svojega ljubega. To, kar sva imela midva, je bilo nekaj posebnega.« Ob njenih besedah sem se zamislila. Zanimalo me je, kako sta z možem lahko vsa ta dolga leta ohranjala tako pristen odnos in kako sta jadrala skozi ovire in prepreke, ki so se pojavile na njuni skupni poti. Čeprav se je njuno življenje zdela ljubezenska pravljica, je njuna ljubezen v resnici bila trdo delo. Ne, ni vselej bilo vse tako rožnato, kot se je zdelo. Mož je bil veliko zdoma in Marinka je bila primorana veliko časa sama poskrbeti za njuna otroka, gospodinjstvo in ob tem opravljati še svojo službo. Seveda sta kdaj stala na različnih bregovih, ko sta merila moči v uveljavljanju lasnih interesov, pogledov, želja in ciljev. A nekako sta se vselej uspela uskladiti in najti način, kako iti skupaj naprej. Predvsem pa je bilo pri vsem tem pomembno, je izpostavila sogovornica, zaupanje in vera vase in v drugega.
Ko sva takole razglabljali o življenju in dolgotrajni in trdni ljubezni, ki jo je v svojem zakonu izkusila gospa Marinka, sem iz najinega pogovora izluščila kar nekaj modrosti o ljubezni – ljubezni, ki sama po sebi še ni pravljica, je delo, ki pa lahko napiše pravljico.
Kako z delom v ljubezni zgraditi pravljico.
Zaupanje
Zaupanje je ključ do vaše osebne sreče v partnerstvu. Samo, če boste v sebi mirni in pomirjeni, se boste lahko osredotočali na stvari in situacije, ki so vam zares pomembne, vas osrečujejo in navdušujejo. Takrat boste lahko zaužili srečo in veselje, s katerima boste »okužili« tudi druge. Saj veste, sreča je nekaj, kar je nalezljivo in, če živimo v partnerstvu, kjer oba težita k optimizmu, iskanju rešitev in ne problemov, tudi težke situacije postanejo lažje premagljive ali pa vsaj znosnejše.
Partnerja, ki si ne zaupata ter ves čas živita pod sumničavim bremenom izdaje in prevare, sta vsakodnevno obremenjena in z leti postaneta zagrenjena in zoprna. To sigurno močno načne njuno duševno zdravje in notranji mir. Kako naj bo takšen človek kovač svoje sreče in kako naj s takšnim bremenom skrbi tudi za srečo drugih, kot recimo otrok, se sprašuje gospa Marinka in dodaja, da je včasih bolje biti malce naiven, kot pretiran »kontrolor«. »Zaupaš, da lahko zaupaš,« pravi. Ko je njen mož bil na službeni poti, si je vselej predstavljala, da je tam predan delu in nima časa misliti na neumnosti. »Nekako sem se tolažila, če bo šlo kaj po svoje, bo to nekoč že prišlo tudi na moja ušesa, nikakor pa nima smisla, da se obremenjujem z nečim, nad čimer v tem trenutku imam nadzora niti to ni moja odgovornost, temveč njegova.« Tako, pravi, je zavita v naivni optimizem zvečer vselej zaspala mirno in spokojno.
Sprejemanje kompromisov
Seveda je v partnerstvu kdaj potrebno tudi popustiti. Enkrat prevlada mnenje enega, drugič spet drugega. Pomembno je, da »pri svojem« ne vztrajamo za vsako ceno in silimo z glavo skozi zid. A prav to se največkrat zgodi, saj naš ego za nič na svetu noče popustiti in stopiti koraka nazaj, niti v primeru, ko se zaveda, da je partnerjeva rešitev ali predlog nemara celo boljši. Če sva odprta za predloge, lahko skupaj prideva do novih izvirnih rešitev, na katere sami zase nismo niti pomislili ali pa smo bili zanje popolnoma slepi.
Včasih se je res težko prilagoditi, a mogoče so prav takšne situacije tudi najboljša priložnost za samospoznavanje. Zakaj se tako oklepamo prav te ene »naše« rešitve? Zakaj ne moremo stopiti v čevlje drugega in pogledati situacije še z njegovega zornega kota? Ko zmoremo kdaj odstopiti od svojega »prav«, postanemo bolj odprti in ljubeči. Takrat dosežemo izhodišče, ki je precej bolj objektivno za iskanje optimalnih rešitev za vse vključene.
Pravica do svojega časa, smisla in mnenja
»Z možem sva veliko časa preživela skupaj, a sva imela tudi vsak svoje stvari,« pravi gospa Marinka. On je redno odhajal na partije šaha s svojimi kompanjoni, jaz pa na kvačkarske večere s sosedami. Vsak rabi oddih tudi od partnerja. Najprej te zaljubljenost z nekom zlepi. A s časom to lepilo popusti in pomembne postanejo tudi druge stvari in čas, ki ga vsak preživi sam s seboj, pa s prijatelji, znanci. Partnerji, ki skušajo nad drugim ustvarjati kontrolo, nadzorovati njihove misli, dejanja, kontrolirati njihov prosti čas, ne živijo svobodno in skušajo drugega zapreti v kleto. A vsaka ljubezen, pa naj se rodi še iz tako nore zaljubljenosti, v kletki umre. Če hočemo biti v ljubezni srečni, moramo dopustiti, da se vsak partner razvija tudi sam zase. Vsak v svojih stvareh in z ljudmi, ki ga bogatijo in ustvarjajo srečnega. Tudi v zvezi nista eno, še vedno sta dva. Skupaj, a vsak zase – to je najtrdnejši in najstabilnejši temelj zdrave zveze.
»Kaj bodo rekli drugi«
Pomembno je, da se v zvezi ne obremenjujete s tem, kaj si o načinu, kako živite, mislijo drugi. Gospa Marinka pravi, da je bila precej časa obremenjena z govoricami in tudi mnenji njenih prijateljic. Drugi so pogosto govorili vse mogoče o njej in njenem možu, ki je bil toliko časa službeno z doma. Zlobni jeziki so s klevetanjem n izmišljanjem zgodb nemalokrat skalili njen notranji mir in v njej zbudili dvom v moževo zvestobo ali v njej porajali občutek, da se sama preveč razdaja za družino. Nekoč pa si je rekla: »Dovolj!« Takrat je vsemu slabemu, kar ji je o njej ali možu prišlo na uho, preprosto zapisala na list papirja, ga zmečkala in vrgla v koš. Tako je za vselej opravila z negativnimi vplivi mnenj drugih na njen notranji mir.
Pogovarjajte se
Če partnerju ne zmoremo, ne znamo ali pa celo nočemo povedati, kaj nas moti ali pa česar bi si želeli, nem partner, četudi bi si nemara to želel, ne more pomagati. Veliko žensk poznam, ki se smilijo same sebi, trpijo v dvomih, se skrivajo za nasmehom, v resnici pa jih navznoter razjeda negotovost, neizživeto hotenje ali jeza. Iskrenost, tudi do izražanja vseh čustev, je v ustvarjanju zdrave zveze zelo pomembna. Če težav in težkih misli ne »čistimo« sproti, se nam ta nabirajo. In naposled se zgodi, da ob neki, največkrat popolnoma nedolžni in nepomembni situaciji, ko steče še poslednja kaplja v naš prepolni notranji lonec potrpljenja, nepričakovano izbruhnemo. Takrat nekritično mečemo na plano vse »okostnjake«, za leta nazaj, ko smo trpeli ponižanje, jezo, užaljenost, nevidenost. Partnerja obmetavamo z vsem mogočim, o čemer se mu niti sanjalo ni, da smo v tisti pretekli situacijo to videli ali občutili kot težavo. Če bi zadeve sproti razreševali in se odkrito pogovarjali, bi se vsakodnevno lažje zbliževali in tudi bistveno prijazneje navigirali drugega, da spoznava tudi naše šibke točke in ranljivost.
Ne skoparite s komplimenti, kritike pa naj bodo konstruktivne
»Ob svojem možu sem se velikokrat počutila kot kraljica,« pove gospa Marinka, ko s toplimi očmi zre v moževo fotografijo na polici omare. »Kako je znal opaziti in pohvaliti male stvari, ki so mi dale občutek veličine.« Kot otroci smo bili pohvaljeni le tedaj, ko smo bili »pridni« ali pa smo dosegli kašen izjemen uspeh. Redko pa so nas pohvalili kar tako, mimogrede, zaradi tega kdor smo bili. Ampak, kako prija, ko te nekdo zares opazi. Ceni, da si zgolj samo ob njem, da mu nastaviš ramo, ko mu je hudo ali pa mu nemo ponudiš roko, če pade. Brez obtoževanj ali vzbujanja krivde. Lepo je, če mož po desetletjih skupnega življenja še vedno opazi in ceni tvoje male darove pri grajenju skupnih dni. In ni nujno, da samo hvali, tudi kdaj kaj pokomentira, kritizira, a na način, da kritika ne leti neposredno nate, temveč naslavlja dejanje. »To je bilo najino zlato pravilo. Tudi v vzgoji. Ne ponižuj osebe, če te nekaj pri njej moti. Povej ji, kaj in kako naj stori, da bo prihodnjič neko delo ali proces zmogla opraviti bolj!«
Ohranite stik sami s seboj in ne prezrite svoje želje
V zvezi pa nikoli ne pozabite nase. Vselej se sprašujte ali živite življenje, ki si ga želite. Vas zveza izpolnjuje ali ste tam zgolj in samo iz navade ali otrok? Ste srečni in se želite s to osebo skupaj postarati? Ste lahko odkriti s seboj in si tudi priznati, da to ni to? Da vas zveza duši in ste v njej izgubili svoj lastni smisel?
Gospa Marinka je tudi pri teh vprašanjih odkrita: »O, ja, tudi o svojih željah sem često premišljevala in se o njih tudi pogovarjala z mojim Francijem. Čeprav so bili časi precej bolj nazadnjaški, sva midva živela precej odprto in za tisti čas svobodno. Predvsem pa mi je veliko pomagalo, da sem se nehala obremenjevati z mnenjem drugih. Vsak dan sem se vprašala ali sem srečna. In večino časa sem res bila. Zavedala pa sem se, da bo nekoč nekdo od naju ostal sam. Vselej nekdo odide prvi. Bom lahko ostala sama s sabo? Bom. In sem. Imam obilo stvari, ki me navdihujejo in izpolnjujejo. Četudi si sam, ni nujno, da si osamljen!« In še dodaja: »Najboljši test trdnosti vaše zvezi ne predstavlja dan, ko sta na toplem in sončnem sobotnem oddihu v prečudoviti naravi. Trdnost vaše zveze se kaže v dnevu, ko zunaj lije, imate v mislih sto in eno skrb, boli vas glava in iz vsakega kota tuli in nerga en otrok. Če vam uspe prebroditi tak dan, ne da bi se »pobila«, potem vesta, kako z delom ustvariti ljubezensko pravljico!«
Za revijo Bodi zdrava: dr. Lucija Čevnik