Gospa Lucija, pišem vam, ker imam zelo velike težave v svojem partnerskem odnosu. S partnerjem, s katerim sicer nisva poročena, živiva skupaj že nekaj časa. On je ločen in ima sina iz prejšnje zveze. Jaz otrok nimam. Najina zveza deluje boj priložnostno kot resno. Vsaj jaz jo tako dojemam. Moja težava je ljubosumje in negotovost. Pred časom sem bila zelo jezna na njegovega sina, ki mi je kradel partnerjevo pozornost. Pa to sem nekako sprejela in sedaj se s sinom kar razumeva (star je 9 let). Partner pa se je vpisal v kegljaški klub in sedaj nima skoraj nič več časa zame. Pogosto je odsoten zaradi vaj in tekmovanj. Zelo pogrešam najino skupno življenje, ki je sicer trajalo poredko, a vseeno sva doživela čase, ki sva jih preživljala tesno skupaj. Pogosto mi očita, da sem preveč ustrežljiva, da mu nudim stvari za katere me še niti prosil ni, da zanj storim preveč. Meni pa se zdi to logično, da poskrbim za gospodinjstvo, da mu urejam stvari, sem tu zanj, kot bi pričakovala, da bo tudi on zame. Sem zelo ljubosumna. Ves čas me mori, kje je, s kom se druži. Opažam, da je manj pozoren kot včasih. Če mu kaj rečem, vzroji. Pravi, da mi nikoli ni dovolj pozornosti. Večkrat sva se že razšla, a nekako se ne moreva nikoli čisto ločiti. Včasih sem še razmišljala o družini, a ker si on ne želi več otrok sem tudi to idejo sama opustila. Kaj bi lahko storila, da izboljšam svoj odnos z njim?
Mojca, 39
Draga Mojca, najbrž vam ne bo všeč, kar vam bom napisala, a moram se strinjati z vašim partnerjem, da vam najbrž res nikoli ni dovolj pozornosti in ljubezni. Ste bolestno ljubosumni in to ljubosumje prihaja iz vaše notranje negotovosti. Nobene pozitivne samopodobe nimate in vaša samovrednost je na nuli. Prav zato ste se primorani vsak trenutek hraniti s pozornostjo drugih, saj imate sami o sebi nemogoče negativno sliko. Le, če vam partner neprestano pošilja signale ljubezni, imate »zagotovilo«, da vas res ljubi in sprejema in šele takrat se nekoliko sprostite in se počutite varni in vredni. Pravite, da ste bili ljubosumni celo na njegovega sina!? Takrat vam je on predstavljal grožnjo po kradenju pozornosti, sedaj pa so to njegovi prijatelji na kegljanju. Vi bi seveda najraje videli, da je partner ves čas zlepljen z vami. Tako, kot ste sami lepo zapisali, da bi bila »tesno skupaj«. To bi vam (vsaj nekaj časa) dajalo občutek, da ga zares imate, da je le vaš in s tem bi nahranili svojo nenasitno lakoto po videnosti in ljubezni. Vendar verjemite mi, tudi to, naenkrat ne bi bilo več dovolj. Nadaljevalo bi se v nove napetosti in višje kriterije pozornosti npr.: predolgo se je zadržal v trgovini (dvom: le kje je zares bil?) ali pa vas ni poklical 8-krat na dan kot običajno (dvom: nima me več enako rad?!). Vselej bi našli nekaj, kar bi v vas vzbujalo bojazen. Takšen odnos je zelo, zelo obremenjujoč za vaju oba. Partnerju nehote pijete energijo. Kot kaže, pa se tudi on ne more zares odcepiti od vas in sta tako skupaj ujeta v tej nezdravi navezanosti. Vi ste v odnosu popolnoma zanikali svoj lastni jaz in željo. Vaše želje so njegove želje. Celo otrokom ste se pripravljeni odreči, ker si jih on ne želi. In kar vidim vas, da po spletu že iščete, kako bi se še sami naučili kaj o kegljanju in veščinah tega športa, le da bi mu prišli blizu tudi tam, kjer se vas je vsaj malo osvobodil.
Draga Mojca, vaši odnosi se bodo izboljšali, ko in če se boste zmogli soočiti z dejstvom, da vam nihče ne bo zmogel dati dovolj ljubezni pač pa le vi sami sebi. Vi morate najprej ugotoviti, kdo sploh ste. Kaj so vaše želje? Če vam sedaj postavim to vprašanje, boste hitro začeli naštevati vse tisto, kar je ljubo partnerju – a to je on, ne vi! Na vse pretege se boste trudili racionalizirati, da ste to res vi, čeprav obe veva, da temu ni tako. Kajti, takoj, ko bi se v vašem življenju pojavil nov partner, bi nemudoma preusmerili svojo pozornost na njegove želje. Pretvorili bi se v njegovo različico karakterne kopije.
Pomagate si lahko tako, da začnete razmišljati in se spominjati, kaj vas je nekdaj resnično veselilo. Takrat, nekoč, ko še niste bili v nezdravih partnerskih navezah, za katere verjamem, da se vam vztrajno ponavljajo. Takrat ste še znali sanjati kot vi sami. Kaj vam je bilo takrat všeč, kaj ste si želeli biti, postati? Obudite te želje in se čim večkrat potopite v tiste male utrinke vašega avtentičnega jaza, ki vznikne v tistih najmanjših, še živečih užitkih, kot je rečemo pitje kave, klepet s prijateljico, sprehod v naravi, malinov sladoled… Poiščite koščke svoje pristnosti in iz njih zgradite spet svoj lastni in pristni jaz. Srečno!
Pozdravljeni. Pišem vam, ker sem se znašla pred dokaj kritično točko svojega življenja. Mogoče se bo slišalo nenavadno in prevzetno, a hkrati sem se zapletla z dvema partnerjema in se za nobenega ne morem zares odločiti. Pri vsakem so neke lastnosti naredile močan vtis, ki me držijo v navezanosti z njim. Eden je športnik, zelo samostojen in odločen. Rad je v naravi in aktivno preživlja svoj prosti čas. Z drugim sem povezana v svoji ljubezni do umetnosti. Še nikoli v življenju nisem bila tako navdušena nad glasbenimi stvaritvami, kot jih občutim pri njemu. Njegova glasbena virtuoznost me čisto prevzame. Ko ga slišim igrati na koncertu se počutim, kot da sem na odru z njim in sem preponosna, da ga poznam, da je moj. To v meni vzbuja nenormalno poželenje. Kar ima en, drugemu manjka in jaz se super razumem z obema. Športnik sicer živi v zvezi s partnerko že nekaj let, moj umetnik pa je samski. Tudi vesta drug za drugega, a njima to ne predstavlja večje ovire, meni pa vse bolj. Nisem več rosno mlada in mislim, da bi bil čas, da se nekako izvijem iz tega partnerskega trikotnika in se ustalim. Kaj mi svetujete?
Polona, 41
Draga Polona, ko sem prebirala vaše pismo sem imela pred sabo pogosto tistih famoznih 50 odtenkov sive. Svobodo, strast, poželenje, ljubezenske igre, zapeljevanje. Brez odgovornosti in navezanosti. A nekako me je ob prebiranju ves čas spremljal občutek, da igra, ki jo igrate, sploh ni zares vaša igra, temveč scenarij zanjo pišeta vaša ljubimca, ne pa vi. Čeprav dajete trden vtis, da je vsebina prihodnjih »epizod« odvisna od vas in vaših odločitev, da ste vi v vlogi scenaristke, se mi zdi, da je vaša vloga tukaj bolj stranska kot vodilna. Torej, če povzamem s svojimi očmi, imate dva ljubimca, ne pa »partnerja«. Z njima ste v tako rekoč odprti zvezi. »Športnik« živi v partnerski zvezi, vi pa ste temu moškemu zgolj ljubica. »Glasbeni virtuoz« pa z vami tudi bolj »igra« kot »komponira« skupno prihodnost. Mislim, da vi bolj odgovarjate na njune potrebe kot onadva na vaše. Nič nimam proti takšnim odprtim zvezam, dokler so vsi vključeni zadovoljni in srečni, a zdi se, da vas tole beganje med enim in drugim ne zadovoljuje ravno, vsaj ne v emocionalnem smislu. V kolikor bi si oba od vaših »partnerjev« želela resne zveze, bi vam najbrž postavila ultimat ali jasne pogoje sobivanja in resnosti partnerske zveze, tako pa…Všeč jima je, da ste tam zanju takrat, ko vas potrebujeta. Eden za skoke čez plot, drugi za umetniške navdihe.
Draga Polona, poglejte še vi na vašo situacijo z mojimi očmi. Kaj menite, kdo zares kroji načrt vaše prihodnosti? Niste nikoli imeli občutka, da vas ta moška v bistvu bolj (občasno) potrebujeta kot ljubita? Mogoče se motim in sem res vse skupaj napačno razumela in izluščila, a predlagam vam, da poskusite s preprostimi, a jasnimi vprašanji, zdaj enemu, zdaj drugemu. Postavite ju pred dejstvo, da se želite ustaliti in si ustvariti trdno partnerstvo (z enim ali drugim). Če bo kateri slučajno pristal na vašo zahtevo in ostal v zvez z vami, potem vam ne bo potrebno izbirati, kajne? Sicer pa vam želim, da v bodoče najdete moškega, ki bo vse, kar iščete, v eni osebi in boste z njim našli svoj mir in ljubezen, predvsem do sebe, ki jo sedaj po fragmentih sestavljate iz ljubezni, ki najbrž to sploh niso.
dr. Lucija Čevnik