Sem 43 letna mati samohranilka. Z bivšim možem sva se razšla pred 5. leti. Odtlej, sedaj že 14 letna hčerka, živi z mano, za vikende pa si jo izmenično deliva z bivšim partnerjem. Naši odnosi so bili kar v mejah normale. Nekako smo se uspeli dogovarjati glede obveznosti, usklajevati urnike, šolo in delo. Zadnje čase pa se je vse postavilo na glavo. Hči, ki je bila vselej poslušna in ubogljiva, mi je popolnoma ušla izpod nadzora. Ne zaupa mi več, ne posluša mojih navodil in se ves čas zapira v sobo ter se izogiba stiku z mano. V šoli je sicer uspešna in nima težav ne z disciplino ne z ocenami. Doma pa večkrat kriči name in mi grozi, da se bo preselila k očetu, saj, kot pravi ona, jo ves čas nadziram in kontroliram. Moram reči, da se je najin odnos v zadnjem letu res precej ohladil in oddaljil. Kot da se je zaprla pred menoj in bolj kot se ji skušam približati in »potegniti« iz nje, kaj se z njo dogaja, bolj me potiska stran. Če sem iskrena, me skrbi, da jo bom izgubila. Je edinka, edina oseba, ki jo zares imam!
Prosim za pomoč in nasvet glede najinega odnosa.
Tadeja
.
Tadeja, pozdravljeni!
Ja, z najstniki je lahko kar križ. Sploh, če jih poznamo kot pridne in poslušne otroke. Vajeni smo, da nas ubogajo, upoštevajo in sledijo našim željam, navodilom in pravilom. Brez pritoževanja oblečejo, kar jim prinesemo iz trgovine, skrbijo za šolske obveznost, pomagajo pri gospodinjskih opravilih in vse to brez večjega izgovarjanja in pregovarjanja. Potem pa, iznenada, puf! In otrok, ki smo ga poznali, se razblini. Preobrazba je nenadna in nepričakovana. Občutek imamo, da se je otrok kar čez noč prelevil v kričečega najstnika. Navdaja nas občutek, da pred nami stoji nekdo nepoznan, ki nima prav veliko skupnega z našim »pridnim« otrokom.
Staršem, ki se name obračajo zaradi konfliktnih odnosov med njimi in najstniki, pogosto svetujem, naj jasno definirajo problem. Kot glavni vzrok domačih sporov zelo pogosto navedejo otrokovo »neposlušnost«. Otrok, ki to več ni, enostavno nič več ni pripravljen ubogati in poslušati. Starši se počutijo nemočni, zato kričijo, kaznujejo in pogojujejo. Med njimi in odraščajočim otrokom se pojavlja vse globlja vrzel. Ko odnosi postanejo neznosni, starši pogosto iščejo tudi strokovno pomoč, da bi jim pomagala »popraviti« njihovega otroka ter ga privesti nazaj v poznane in obvladljive tirnice. A žal, tako enostavno to ni! Otrok postaja najstnik. Normalno je, da si v tem obdobju prične iskati in se boriti za svoje mesto »pod soncem«, v družbi, v odnosih, s seboj. Razvija lastno osebnost, svoje poglede in perspektivo, ki se običajno zelo razlikuje od tiste, poznane staršem. Najstnik želi biti poseben, izstopajoč, drugačen, brezmejen. Vse dosedanje in poznano ga prične utesnjevati. Starši pa se tega »novega« pogosto ustrašijo. Se tudi vi, Tadeja, prepoznate v teh odnosih? Sprašujete, kaj lahko glede nastale situacije sploh storite? Bojim se, da z intervencijo, kot jo trenutno izvajate, bore malo. Kar ste lahko storili, ste že. Najstništvo je dejansko pričetek obdobja, ko lahko starši zgolj še nemo opazujemo in se čudimo sadovom svojega dosedanjega vzgojnega dela.
Draga Tadeja, s pogojevanji, grožnjami in pritiski, se boste od svojega otroka zagotovo bolj oddaljevali kot približevali.
Iz vašega pisma je slutiti, da na hčer gledate kot na »nekaj«, kar je vaše. In sedaj se bojite, da boste to »nekaj« izgubili. Res je vaš otrok, a to še ne pomeni, da je tudi vaša lastnina, s katero lahko svojevoljno razpolagate. Ne bo se vam več »pustila«. Hči postaja samostojna odrasla osebnost. In le, če jo boste tako tretirali, boste dobili priložnost, da jo pridobite nazaj na svojo stran. Nihče ne mara biti nadzorovan, živeti pod nenehnimi ukazi in zasliševanji. Še najmanj pa so do tega tolerantni najstniki. Poskušajte nanjo gledati kot na odraslo osebo, kot npr. na vašo prijateljico. Ne pravim, da zamenjate svojo starševsko vlogo za vlogo prijateljice. Hočem vas opozoriti zgolj na to, da hčerki ne namenjajte neprijaznih besed in kritik, ki jih ne bi izrekli tudi vaši dobri prijateljici. Na prijateljice najbrž ne kričite, jim ukazujete, pogojujete in jih kaznujete. S prijatelji smo spoštljivi in rahločutni. Zamenjajte ploščo in poskušajte s tem pristopom. Bodite strpni, razumevajoči in pokažite ji, da ji zaupate. Zaupanje je temelj dobrega odnosa.
V obdobju najstništva se zdi, kot da je vse narobe. Tako za vas, kot za otroka, ki se srečuje z navali hormonskih sprememb, spreminjanjem telesa in težavami prvih zaljubljenosti. Včasih je dovolj, da smo samo tam, ob njih. Tiho prisotni in strpni. Takrat se odprejo. Zajokajo in se izpovejo. Takrat se zavemo, kako zelo nas še vedno potrebujejo, čeprav se na prvi pogled zdijo neverjetno nedostopni, zoprni in odtujeni.
Draga Tadeja, umirite se in sprejmite spremembe v vašem in njenem življenju. Prisluhnite, namesto da ukazujete in kontrolirate. Poiščite ponovni stik z vašo odraščajočo hčerko, ki, verjemite, bo zmeraj potrebovala tako vašo mehko dlan kot vašo trdno oporo.
.
Je tudi z vaš najstnikom/najstnico težko vzpostaviti pristni stik? Se zapira vase in vas zavrača? Se tudi vi srečujete z dilemo, kako z njim vzpostaviti kvalitetnejšo komunikacijo?
Prijavite se na osebno svetovanje in skupaj bomo predebatirali vaš izziv in poiskali primerno rešitev za izboljšanje odnosa med vami in vašim mladostnikom.
.
Izbirate lahko med različnimi oblikami svetovanja. Izberite način, ki vam najbolj odgovarja:
.
- klasično “kavč” svetovanje (lokacija Slovenj Gradec ali Dravograd)
- spletno svetovanje (skype, zoom)
- walk´n´talk (svetovanje, ki se izvede v enournem sprehodu v naravi)