Spoštovani,
Na vas se obračam s prošnjo za nasvet. Sem ženska na pragu zrelih let. Tega se več kot zavedam in to tudi že pogosto občutim. Stara sem 42 let, mati 14 letnemu sinu in možu, ki bo letos dopolnil 47 let. Mogoče zveni čudno, ker vam nametavam številke, ki govorijo o naši starosti, a tukaj zame tiči srž omenjenega , mojega, problema. Včasih tudi tesnobe in predvsem občutka, da sem nerazumna, včasih pa se vidim celo kot malce »zmešano«.
Ko sva bila z možem še mlajša, sva si pogosto želela več otrok. Nikoli nisva razmišljala, da bo sin odraščal kot edinček. Nikoli pa tudi nisva zares uresničevala ideje novega družinskega člana. Nekako sva brez besed odlagala »ta drugega«, na enkrat pozneje, v nedoločeno prihodnost, dokler nisva oba stopila v srednja leta. Ves čas sem jemala kontracepcijo in tudi sama razmišljala, enkrat bo že še čas. Pred letom dni pa je iznenada prišla streznitev. Postarala sem se in moj vlak, da bom še enkrat mama, je bil tik na tem, da odpelje. Tega nisem mogla prenesti. Mučile so me nočne more in ponoči sem se prebujala vsa prepotena. V meni je vse bolj rasla tesnoba, a bolj od dejstva, da ne bom več deležna še enega materinstva, se je odkrival moj strah pred staranjem. Takrat sem nehala jemati kontracepcijo (o tem nisem možu rekla ničesar). In pred tremi meseci sem zanosila. Bila sem oboje – šokirana in vesela. Nadvse se veselim materinstva, obenem pa me je neizmerno strah: kako bo to sprejel moj mož, kako bo se s tem soočal moj sin ter kaj porečejo vsi moji znanci in sorodniki? Počasi bi lahko bila že babica, pa bom sama postala spet mama! Ne bom lagala, da sem v tem času razmišljala tudi že o splavu, tako me na trenutke bremeni misel, kako bodo vsi skupaj prenesli to mojo »norost«. Hvala za vaše mnenje!
Viktorija, 42
Draga Viktorija, pomirite se. Morate se zavedati, da še zdaleč niste edina, ki se po 40. letu srečuje z nosečnostjo. Poznam kar nekaj žensk, ki so se zavestno odločile za poznejše materinstvo. Mnoge so bile v to nekako prisiljene zaradi raznih zdravstvenih okoliščin ali kariere ali pa se jim je to preprosto »zgodilo«. Vsi otroci rojeni starejšim mama prav lepo in veselo rastejo in odraščajo. Deležni so pozornosti starejših bratov in sester in prinašajo v družino novo radost in povezanost. Seveda se vam bo življenje precej obrnilo na glavo. Lahko pozabite na ustaljeno rutino in prosti čas, ki ga trenutno lahko uživate ob verjetno že precej samostojnem najstniku. Čakajo vas novi izziv pretresanja prioritet in usklajevanja urnika, a glede na to, da si tega otroka res želite, vam bo to »mala malica«. Kar nas navdušuje, nikoli ni težko storiti ali se za to žrtvovati. Majhne težave se zdijo lahko velike, dokler se z njimi ne soočimo. Mogoče bo to veljajo tudi za vašega moža. Dejstvo je, da bo ob vaši novici zagotovo močno šokiran. Lahko se zgodi, da bo temu tudi kljuboval in nasprotoval. To boste pač morali vzeti v zakup, še posebej zato, ker o vaših skrivnih načrtih ni bil ravno informiran. Takšna pot presenečenja zagotovo ni prava pot, ko in če govorimo o odkritem partnerstvu, kajne? A je, kar je – prevzeti boste morali odgovornost, z nastalo situacijo informirati moža in sprejeti njegovo odločitev, kakršna pač že bo. Verjamem, da bo po šoku tudi njega preplavila ljubezen. Bodite razumni in mu ne očitajte, če se bo vznemiril. Ne pozabite, tudi vi ste zapisali, da ste bili ob ugotovitvi pozitivnega nosečniškega testa sami v šoku! Lahko pa se zgodi, da bo potreboval več časa, da o zadevi premleje, jo sprejme… ali pa tudi ne. Tudi to se je že zgodilo, da jo je partner enostavno »popihal« iz zakona. Nočem vas strašiti in vam slikati negativnih scenarijev, govorim le o možnostih različnih reakcij in prav je, da ste pripravljeni na vse.
Storili ste, kot ste čutili. To je bila vaša želja, do katere imate pravico. Kar pa se tiče drugih… in tukaj imam v mislih predvsem vaše znance in sorodnike, s katerimi se trenutno toliko obremenjujete… Normalno, da bodo ljudje opravljali. Eni se bodo posmehovali, vzdihovali in komentirali: »Kaj vam je tega treba bilo?« A to je zgolj njihova manira in njihovo mnenje. Vi pa imate opraviti samo sami s seboj in pristnostjo odnosov znotraj vašega ožjega družinskega kroga. Pričakovati, da bodo vsi ljudje vašo veselo novico sprejeli z navdušenjem in odobravanjem, je naivno. Vsekakor pa bodo med takšnimi in drugačnimi »strokovnjaki« za javno mnenje tudi taki, ki se bodo iskreno veselili z vami. Obkrožite se s slednjimi, s pristnimi prijatelji, ki vam bodo vselej stali ob strani. Zagotavljam vam, ko bo otrok rojen, bo vse pozabljeno – tako senzacionalnost, kot vsi vaši dvomi. Prav je, draga Viktorija, da sledite svojim pristnim občutkom. Verjamem, da boste odlična mama!
Pozdravljeni!
Pred dvema letoma sem zaključila z dolgotrajno in precej nezdravo zvezo. Bivši partner me je pogosto ignoriral, me puščal v dvomih in se ni bil nikoli zares pripravljen vezati z mano. Zapustila sem ga, a je bil to zame zelo mukotrpen in boleč proces. Zelo sem bila navezana nanj, četudi je bil najin odnos zanič. Pred pol leta sem spoznala samskega moškega, ki me je navdušil in očaral. Zelo sva se zbližala in postala partnerja. A v zadnjem času opažam, da je precej podoben mojemu prejšnjemu partnerju. Tudi on odhaja od doma in prihaja, ko se mu zljubi. Živiva v istem kraju, vsak v svojem stanovanju. Pravi, da si želi biti z mano, a preden je spoznal mene, nikoli ni razmišljal o resnejši zvezi in družini. Močno je navezan na svojo mamo in boli me, ko kdaj kar »pozabi« name in mi očita, da izvajam »pritiske«. Če se želim pogovoriti, najpogosteje zbeži. Boli me, ker se mi zdi, da si nikoli ne bom uspela ustvariti družine in si najti normalnega moškega, ki me bo cenil in si iskreno želel čas prebiti skupaj z mano. Vselej prosim za drobtinice pozornosti, ob tem, ko se razdajam zanj. Ali naj vztrajam ali grem naprej?
Mirjam, 38
Draga Mirjam, mislim, da globoko v sebi poznate odgovor na vaše vprašanje. Ste srečni? Niste. Ste ljubljeni? Niste. Preživljate kvalitetni čas? Ne. Uresničujete svoje življenjske želje in cilje? Ne. Potrebujete še več namigov?! Ponovno ste se zapletli v odnos v katerem igrate žrtev. Ne vem, koliko se tega dejansko zavedate, ko s prstom kažete na svojega neljubečega partnerja, a dejstvo je, da je to vzorec, ki vam je poznan in nezavedno iskan. Verjetno ste se že kot majhna deklica soočali s tesnobo nevidenosti in ne (u)slišanosti, ko ste z jokom iskali pozornost in prosili za zadovoljitev svojih potreb. Naučili ste se, da morate igrati dramo ali biti »ubogi« ali ustvarjati scene, s katerimi pritegnete pozornost ljubljene osebe. S tem vzorcem ste odraščali in to je postal vaš nezavedni mehanizem kreiranja odnosov in funkcioniranja v njih. Pripravljeni ste narediti karkoli, da bi le bili deležni, kot pravite, »drobtinic partnerjeve ljubezni in pozornosti«. Največkrat pa ustvarjate dramo in igrate žrtev. Njega ni, vi pa mu imate toliko za dati! On je s prijatelji, vi pa ga sami čakate doma! Objokani in žalostni. In ko ga soočite z njegovo »odgovornostjo« do vas, on preprosto zbeži (kar kaže na njegov mehanizem delovanja in soočanja z bolečino)! Torej – sta kot ogenj in led.
A dejstvo je, draga Mirjam, da četudi si vi po tihem želite, da stopim na vašo stran in okaram njegovo početje, je ta zveza zgolj in samo vaša izbira. Vi dovolite, da nekdo tako ravna z vami! Vi in samo vi to dopuščate! On ravnan natančno tako, kot tudi on v tistem tesnobnem trenutku, zmore in zna. Beži. Vi pa takrat napadate in nato igrate žrtev, kar pa ni nič drugega, kot druga oblika kontrole. Ogreli ste se za moškega, ob katerem lahko igrate vzorce, ki jih že od zgodnjega otroštva vadite in zaradi tega tudi najbolje obvladate in poznate. On je svobodnjak (kar je evidentno, da je pri tej starosti še vedno samski), vi pa nesrečna lovka, ki ga želite strpati v zakonske okove.
Iz tega cirkusa lahko izidete le tako, da prepoznate, kaj v resnici počnete. Hočete ali ne, morali boste prevzeti odgovornost sami zase. Niste več majhna nebogljena deklica, ki je odvisna od drobtinic ljubezni drugega. Vi sami morate postati svoja zdravilka. Za začetek se začnite ukvarjati sami s seboj in početi stvari, ki so vam drage, ki vas navdušujejo in radostijo. Tako boste krepili svojo samozavest, za katero upam, da bo zrasla v prepričanje, da si zaslužite več. Prevzemite odgovornost za svojo srečo!
Iz partnerske posvetovalnice dr. Lucije Čevnik