Negativne samopodobe ne reši kirurški skalpel
Danes že lahko govorimo o normalizaciji negativne telesne samopodobe, saj se nihče v svojem telesu ne počuti več udobno .
Pogovor: Dr. Lucija Čevnik
Lucija Čevnik je doktorica socioloških znanosti in specializantka lacanovske psihoanalize, izdala je dve knjižni uspešnici Mama hčerki in Hčerka mami, pri svojem delu pa med drugim mladim pomaga razvijati pozitivno telesno samopodobo in zdrav odnos do lastnega telesa. Kot pravi, se je z globalizacijo zahodni lepotni ideal razširil na ves svet, potrošnja pa postavlja ta ideal tako visoko nad realne danosti telesa, da je postal težko dosegljiv. »Ko se človek zazre v svojo zrcalno podobo, je najpogosteje razočaran nad sabo. Z denarjem, fizičnimi napori in dietami pa se trudi ta ideal na vsak način doseči in ga vzdrževati, za kar ogromno troši. Gre za začaran krog ponudbe in povpraševanja. Le kateri kapital si tega ne bi želel?« retorično odgovarja na to, kako vseobsegajoč je postal zahodni lepotni ideal.
Obstaja v moderni zahodni družbi konsenz, kaj je lepo telo?
Lepo je, kar je mlado in se ne stara, nima nobenih telesnih nepravilnosti, je vitko in fit. Potreba po ukrotitvi telesa, ga narediti nesmrtnega, uiti naravnim procesom staranja, se je v zadnjem stoletju stopnjevala, z možnostjo grafične obdelave fotografij in filtrov celo do te stopnje, da postaja perfekcionizem nova oblika realnosti in normalnosti. Če je prej človek predvsem s telesno dejavnostjo in vnosom hrane vplival na podobo svojega telesa, je postala s pomočjo kozmetične industrije in lepotne kirurgije intervencija v samo telo nov normativ.
Kdo določa merila in trende, kaj je lepo?
Kozmetična industrija, mediji in družbena omrežja. Oglaševanje prek vplivnežev je novi trend, ki ni več le obstranska, ampak več ali manj nosilna veja oglaševanja. Vplivneži so tisti, ki nekaj nosijo, pijejo, vozijo in ta produkt je tisto, kar si želijo ljudje preizkusiti in imeti. Večina modnih revij ima spletne različice, ki so bolj dostopne, brane in gledane kot klasične revije, sploh pri mlajših generacijah. Ko sem nedavno predavala o lepotnih idealih, smo govorili tudi o tem, kako so države, kot so Izrael, Španija, Francija, skušale zakonsko omejiti grafično obdelavo fotografij (Photoshop law), ker je bilo to nezdravo za mlajše bralke lepotnih revij in reklamnih oglasov. Danes se, ko je vse na spletu, neobvladljivo in prepuščeno nekim individualnim odločitvam, sliši to skoraj absurdno.
Pri svojem delu se srečujete tako z ženskami kot moškimi, ki so nezadovoljni s svojimi telesi. Kaj jim moti, zakaj so nezadovoljni?
Danes že lahko govorimo o normalizaciji negativne telesne samopodobe. Nihče se v svojem telesu ne počuti resnično udobno in ga ne sprejema takšnega, kot je. Če po spletu in v medijih ves čas gledamo le »popolne« podobe, kjer ni starih ljudi, kjer ni nobenih kožnih nepravilnosti, potem bo neka najstnica, ki so jo začeli preplavljati hormoni ter ima mozolje in ogrce, popolnoma frapirana nad svojo podobo. Čeprav je to v pubertetniškem obdobju povsem normalno, pa je v neskladju z idealizirano podobo, ki se jo promovira na vsakem koraku. Nemogoče je, da se ne bi počutila slabo v svojem telesu.
Se mladi zavedajo nerealnih podob, ki jih prikazujejo mediji in splet?
Seveda niso toliko naivni, da ne bi vedeli, da gre za filtrirane podobe. Toda to ničesar ne spremeni. Podobe so tam in so takšne, kot so. Čeprav jih poznajo le na podlagi filtriranih slik, jim je to dovolj, da se poskušajo z njimi primerjati. Z družbenimi omrežji je postalo telo neka osnovna okupacija, s katerim se ves čas ukvarjamo. Že najstnice, stare med 10 in 12 let, so prepričane, da morajo svoje telo, po zgledu Tik tok influenserk, negovati na tak in drugačen način, uporabljati tako in drugačno kozmetiko. Ves čas je potrebna neka intervencija na telesu in ta okupacija z zunanjostjo se začne prezgodaj, da bi bila obvladljiva z vidika mladoletnic.
Koliko je postala obremenjenost s telesom tudi problem moških in starejših?
Postala je vsedružbeni problem. Tudi moški so vedno bolj pod udarom in tudi njihovo telo je treba disciplinirati, ker to prinaša zaslužek. Kajti bolj, kot smo okupirani s telesom in nezadovoljni, boljši potrošniki smo. Po 35. letu, ko se začnejo pojavljati prvi znaki staranja, že nastopi panika, kako ukrotiti staranje in kaj narediti. Vse bolj postajamo idealizirana družba, vezana na zunanjost in telesnost, kjer je starost nedopustna in debelost zasmehovana, kjer na podlagi zunanjosti sklepamo na osebnostne značilnosti posameznika. Vitkost in vseživljenjsko mladostnost povezujemo z ambicioznostjo in discipliniranostjo, to sta atributa, ki ju v današnji družbi tudi zelo cenimo. Debelost pa razumemo kot pasivnost, lenobo, nediscipliniranost.
Kdaj postane pehanje za lepotnimi ideali škodljivo? Ko govorimo o motnjah hranjenja, posegih po lepotni kirurgiji …?
Vse to so posledice. Vzemimo primer Michaela Jacksona, ki je imel dismorfno telesno motnjo, to je neko konstantno nezadovoljnost s specifičnim telesnim delom. Navadno so to boki, nos, prsi, brada. Oče ga je v otroštvu klical fat nose (debeli nos) in kar je Jackson na nezavedni ravni želel kompenzirati z zmanjševanjem nosu, je bilo v resnici iskanje pozornosti pri tistemu, ki bi ga moral ljubiti in ceniti, torej očetu. Večja kot je v nas čustvena vrzel, bolj smo nagnjeni h kompenzaciji. Lepotne prakse pa lahko postanejo priročen način, da poskušamo z njimi ali preko njih reševati notranje stiske. Seveda nikogar ne obtožujem, ki se odloči za lepotno operacijo. Toda, kaj resnično rešujemo in kompenziramo, ko polnimo svoje ustnice in prsi? Kateri manko v sebi takrat zares nagovarjamo? Negativna samopodoba je namreč tako globoko v posameznikovi osebnosti, da je ne more doseči skalpel lepotnega kirurga.
Lahko lepotne operacije rešijo težave s slabo samopodobo?
Veliko ljudi bo reklo, da. Lepotne operacije so lahko učinkovita, toda instantna rešitev, saj rešujejo trenutne težave s samopodobo. Nisem pa prepričana, da jo lahko resnično »ozdravijo«. Vsi se bomo enkrat postarali, to je pač biološko dejstvo in srž težave se pokaže, ko ta proces postane neobvladljiv. Nekdo, ki je svojo osebnost gradil zgolj na svojem videzu, doživlja s staranjem strašansko osebnostno stisko. Po drugi strani pa se sprašujem, ali nam bo pri 80. letih še vedno tako zelo pomembno, kako izgledamo? Se lahko sprejmemo takšni, kot smo? Kajti, ko se sprejmemo takšni kot smo, lahko v luči nepopolnosti sprejmemo tudi druge, s tem pa dajemo otrokom vzgled, da je naše telo veliko več kot le zunanjost, več kot le obešalnik. V tem kontekstu se premalo družimo s starejšimi in invalidi, ki so izgubili funkcionalnost telesa in jim ni več toliko pomembno, ali ustrezajo nekim lepotnim idealom. Tako bi začeli drugače gledati na telo, se pogosteje spraševati, kaj vse nam nudi, kaj vse omogoča. V njem bi začeli bolj uživati, iskati zatočišče in se ne bi več borili proti njemu.