Tine je globoko zavzdihnil in se udaril po glavi. Tekma je bila končana in kljub vsem vloženim naporom so izgubili. V slačilnici je bil tiho, medtem ko so se soigralci glasno pogovarjali o izgubljenih priložnostih. Zunaj ga je čakal oče in vedel je, da bo spet poslušal njegovo »pridigo«. In res, ko sta se srečala, mu je položil roko na ramo in takoj začel s svojimi komentarji: »Veš, sine, res si se boril, ampak moral bi prej oddati tisto zadnjo žogo. Pa pri zadnjem napadu … tole bova doma podrobno pogledala, da boš razumel, kaj bi bilo bolje narediti.«
Tine je jezno pogledal stran, stisnil ustnice in povzdignil glas, kar je sicer le redko zmogel storiti: »Ata, saj sem se trudil. Kaj nisi videl, da sem dal vse od sebe?! Daj mi že enkrat mir!«
Oče je bil nad sinovo reakcijo vidno šokiran. Spregovoril je šele, ko sta sedela v avtu: »Veš kaj, Tine … moram ti nekaj priznati. Včasih, ko te gledam na igrišču, imam občutek, kot da za žogo tečem jaz in ne ti. Tvojo igro presojam skozi svoje oči in hitro se tako poenotim s tekmo, da tebe sploh ne opazim več. Tvoje uspehe in poraze doživljam kot svoje. Vem, da to ni prav, a me hitro zanese. Ti igraš zase, ne zame. Tega ne delam nalašč, a mogoče ti res kdaj dajem občutek, da moraš zaradi mene zmagati. Tega nočem. Rad te imam, ker si ti in ne ker zabiješ gol.«
Tine ga je prvič po tekmi pogledal naravnost v oči. Nič ni rekel, samo odobravajoče je prikimal.
In ko sta se peljala domov, je napetost med njima popustila. Tisti večer sta skupaj na kavču gledala tekmo ne kot trener in igralec, ampak kot oče in sin.
REFLEKSIJA STARŠA
Želim, da verjameš vase. Upam, da razumeš, da tvoji cilji niso le najine želje, temveč nekaj, kar lahko dosežeš sam. Nočeva, da nekaj delaš za naju – želiva, da to, kar počneš, počneš zase. Velikokrat pa naju zanese. Tako zelo si želiva, da bi uspel, zmagal. Da bi nama sedaj ti prinesel vse tiste najine nekoč izgubljene sanje, ki jih nikoli nisva uspela
uresničiti. Sedaj se s težo pričakovanj ozirava nate in te nevede in nehote siliva, da zmagaš, da uspeš – ne zase, pač pa za naju. Pozabiva, da si ti svoj in ne najina last ali trofeja, s katero se želiva kititi. Tvoja pravica in nenazadnje tudi tvoja dolžnost je, da živiš svoje sanje.
Ni pomembno, da vedno zmagaš. Pomembno je, da se učiš, rasteš in verjameš, da zmoreš. Ko verjameš vase, si sposoben veliko več, kot si misliš. Prepričanje o lastni vrednosti loči zmagovalce od poražencev!
KAKO SE ODZVATI, DA BI SE OTROK ČUTIL SLIŠANEGA:
- Otrok mora občutiti, da ni nosilec starševskih ambicij, ampak da ima pravico do lastne poti, tempa in želja.
- Če otrok doživi neuspeh, najprej potrebuje vašo oporo in razumevanje in ne »pridige«, tehnične analize ali popravkov.
- Bolje je, da najprej izrazite sočutje, ovrednotite vloženi trud in šele pozneje, če otrok želi, skupaj pogledate, kaj bi se dalo izboljšati.
- Ko otrok začuti, da njegova vrednost ni vezana na rezultat, temveč na njegovo bit, se lahko razvije v samozavestnega posameznika, ki mu ni treba živeti za pohvalo.
VAJE
DVA STOLA – LOČEVANJE CILJEV
S to vajo se starš zave, v kakšnih primerih nehote projicira svoje cilje na otroka, otrok pa dobi prostor, da izrazi svoje želje, interese in potrebe.
1. Pripravite dva stola:
- Na enega sedete vi, na drugega otrok.
- Če otrok ne želi, lahko vajo izpeljete sami in izmenjaje prevzamete obe vlogi.
2. Starš na svojem stolu:
- Povejte na glas: »Moji cilji zate so …« (da boš npr. uspešen nogometaš, da boš zmagal, da boš imel dobre ocene …).
- Pomembno: iskreno izrecite tudi tisto, česar morda nočete priznati.
3. Otrok na svojem stolu (če otrok ne sodeluje, se vi presedite na otrokovo mesto in se prelevite v njegovo vlogo):
- Vprašajte otroka, kako se ob vaših željah počuti (če otrok ne sodeluje, skušajte začutiti, kako se ob vaših željah otrok počuti).
- Otrok naj izrazi svoje cilje (oz. namesto otroka izrazite cilje, za katere mislite, da jih ima otrok zase): »Moji cilji so …« (da npr. igram nogomet, ker mi je zabavno, da se naučim novih fint, da imam prijatelje v ekipi …).
4. Pogovor (če otrok sodeluje):
- Vprašajte otroka: »Kako se počutiš, ko slišiš moje cilje (pridige, zahteve …)?«
- Otrok naj izrazi svoje mnenje.
- Skupaj se pogovorita, kje se cilji prekrivajo in kje ne.
- Pomembno je, da od vas otrok dobi jasno sporočilo: »Najini cilji so lahko različni, a tvoji so tisti, ki zares štejejo. Jaz sem tukaj le, da ti na poti doseganja teh tvojih ciljev stojim ob strani.«