Pred dnevi sem prebirala zapis o svobodni ljubezni. Jaz ji rečem, brezpogojna – ljubezen, ki ni pogojevana v in z ničemer. Samo je. Takšna ljubezen v našem okolju ni prav dobro razumljena, kaj šele sprejeta. Človek, ki je sposoben odprte in svobodne ljubezni ni posesiven niti ukazovalen. Ne zahteva in ne vsiljuje. Zaveda se svoje samovrednosti in ob tem sprejema in razume tudi vrednost drugih. Ker ceni sebe, spoštuje druge. Takšni ljudje v življenju ljubeče sledijo svoji poti. Hvaležni so, če kdo pojde z njimi, in če ne? Tudi prav. Niso zamerljivi niti ponižni. Kakšen blagoslov so takšne duše, a …

Ljubezen je absolut in umre v vsaki kletki Preberite več »

https://zastarse.si/razno/mamice-pisejo/moja-hci-moj-projekt/  Preden se je rodila moja hči, sem si že kot nosečka velikokrat predstavljala, kakšna bo. V mislih sem si jo naslikala, kot malo temnolasko črnih oči, ki obožuje svojo mamico in vse, kar imam jaz rada. Vesolje se je lepo poigralo z mojo domišljijo. Poslalo mi je samozavestno modrooko blondinko, katere edina skladnost z mojimi nosečniškimi fantazijami je bila, da se je rodila majhna in deklica. Vida je moje živo nasprotje. Če je meni všeč vožnja, ona komaj čaka, da prispemo na cilj, jaz obožujem kremno-mlečni sladoled, zanjo mora »ledoslad« vedno vsebovati koščke sadja, če mene zebe, je njej …

Moja hči – moj projekt?! Preberite več »

Veliko staršev govori o medvrstniškem nasilju, znotraj katerega so se znašli njihovi potomci. Eni v vlogi storilcev, drugi v vlogi žrtev. Gre za žalostne, boleče in travmatične zgodbe, ne le med žrtvami, ampak tudi med storilci. Zakaj nekdo sploh postane nasilnež, ki se »spravlja« na druge? Pogosto si mislimo, da tem otrokom manjka avtoriteta, disciplina in nadzor. Pa temu največkrat ni tako. Otrokom, ki nastopajo v vlogi storilcev medvrstniškega nasilja, manjka predvsem ljubezni, sprejetosti in videnosti. Ti otroci so zelo pogosto sami deležni nasilja. Verbalnega, psihičnega ali fizičnega. Nesprejeti, neslišani in vsakodnevno poniževani, sovraštvo do svoje nemoči obrnejo v škodovanje …

Medvrstniško nasilje – kje se začne? Preberite več »

Ko resnično (brezpogojno) sprejemamo lastnega otroka, mu obenem odkrivamo tudi lastno ranljivost. Sporočamo mu, da nismo popolni. Tudi mama kdaj joče, je žalostna. In ne bodi presenečen, tudi oče, moški, kdaj joče. To so čustva. In ni napačnih čustev, je le napačno razmišljanje o čustvih. Prav je, da otrok razume, da starši nismo vsemogočni bogovi niti ne poznamo odgovorov, ki vodijo k njihovi lastni sreči in samouresničitvi. Naučiti jih moramo, da se vsi odgovori skrivajo v njih samih, da ne potrebujejo potrditve staršev, da so ok. Spoznati morajo, da so OK, da so vredni, ne glede na to, kaj si …

Bilo bi prav, da nas otroci ne idealizirajo Preberite več »

Za svoje otroke želimo le najboljše. Ampak, kaj pa je »najboljše«? »Definicija »najboljše« se od staršev do staršev seveda precej razlikuje. Vsak izhaja iz svojih pogledov na svet, iz lastnih dosežkov, kriterijev. Razumevanje je pogojeno tako z lastnimi izkušnjami kot tudi z okoljem in časom v katerem živimo. Lahko bi rekli, da je »najboljše« precej relativen in neotipljiv pojem. A vsak od nas staršev je gotov, da je njegov »najboljše« pač najboljše, kar zadeva njegovega otroka. Takšno razumevanje nas vodi k temu, da otroka z vzgojo ukrivljamo naši definiciji »najboljšega«, ne pa naše definicije in dejanj k njegovi celoviti osebnosti. …

“Kako dobro je dovolj dobro?” Preberite več »