Še vedno sem “pridna punčka”!

//Še vedno sem “pridna punčka”!

Z mojim življenjem na videz ni nič narobe: imam ljubečega moža, dva šoloobvezna otroka, razumem se s sorodniki in imam nekaj dobrih prijateljev in prijateljic. Vendar sem v sebi nezadovoljna in nesrečna. V tem »koronačasu« sem se veliko spraševala o sebi in ugotovila, da sem kot »pridna punčka« vedno tukaj za druge, nikoli pa ne znam poskrbeti zase in za svojo srečo. Tanja, 43 Ja, tako so nas vzgajali, predvsem nas, ženske. Bodi pridna in poštena, poskrbi za bratca in sestrico, ne jokaj, ne kriči, bodi tiho. Zrasle smo v pridne in poslušne žene, matere, prijateljice. Naučene smo bile, da ni najbolj zaželeno deliti tega, kar resnično mislimo in čutimo. Kaj bi s svojim mnenjem »obremenjevale« druge! Sprejele smo predsodek, ga ponotranjile in shranile v nezavedno, od koder sedaj nadzira naše delovanje. Vedno smo tukaj, da nemo pomagamo, prisluhnemo, pobožamo, objamem. Prepričane, da imajo drugi vedno prednost. Po letih samodiscipline počasi pozabljamo na svoje potrebe, želje in cilje, dokler ne povsem otopimo in se nekega jutra, tako kot vi, draga Tanja, vprašamo o lastni sreči in svojih (čustvenih) potrebah. Treba bo zavihati rokave in ponovno odkriti vse tisto, kar vas veseli in radosti. Poiskati, kaj vam nariše nasmeh na ustnicah ter v vas vzbudi radovedno kreativnost, ki osrečuje. Prepričati se boste morali, da ste vredni, pomembni in da si zaslužite biti kdaj tudi prvi. Nič (še) ni izgubljeno. Vsak dan je lahko nov začetek – vredni ste toliko, kolikor se sami cenite!   Objavljeno v majski reviji Bodi zdrava; moja mesečna rubrika V&O (vaših Vprašanj in mojih Odgovorov).

By | 2020-07-29T09:25:42+00:00 July 29th, 2020|