“Ga sploh še ljubim?” – iz rubrike V&O revije Bodi zdrava (februar,2021)

//“Ga sploh še ljubim?” – iz rubrike V&O revije Bodi zdrava (februar,2021)

Pozdravljeni, Lucija. V zvezi sem že več kot deset let, s partnerjem se dobro razumeva, imava tudi hčerko. Do mene je prijazen, spoštljiv, tudi do hčerke je tak. Zdi se, da je vse popolno. Pa vendar do njega ne čutim  več ljubezni, zaradi česar me načenja občutek krivde. Ali obstaja način, da ljubezen prebudim? In na drugi strani – kaj če je preprosto ni več? Je poraz, če si na koncu priznamo, da je ljubezen v partnerstvu za nas umrla? Bojim se tudi, da na koncu svoje odločitev ne bi obžalovala. Za vsako pomoč, napotek, se vam zahvaljujem iz srca.

Natalija, 42 let

 

Odgovor:

Draga Natalija, hvala za vašo zgodbo. Sprašujete me, kako naj se odločite. Imate partnerja, s katerim se dobro razumete. Na videz vse lepo in prav, a vi ste v srcu osamljeni in kar čutite, je praznina. Ljubezen je ugasnila, ni več povezanosti in energije, ki kresa iskre zaljubljenosti. Počutite se krivo, saj menite, da bi bilo prav, da partnerju ljubezen vračate v vzajemni obliki. Naj vas opomnim, da v ljubezni ne obstaja univerzalen prav ali narobe. Edino merilo ste vi. Za vas so merodajni le vaši občutki. Lahko greva skozi cel krog, kaj ljubezen je in kaj ni, a bo to zgolj moja interpretacija. Vi boste še vedno morali, če boste želeli narediti tako, da bo prav za vas, upoštevati vaše občutke. Vi sami si morate odgovoriti, kaj so vaše prioritete. Kje se vidite čez, reciva, 10 let? Si lahko še zamislite življenje s tem istim moškim? Marsikatera ženska bi dala vse, da bi imela tako pozornega moža, kot pravite, da je vaš. Druga pa bi se ob takem moškem nemara neizmerno dolgočasila. Vsaka osebnost je kompatibilna s točno določenim posameznikom. Privlačimo tisto, kar si podzavestno želimo. Po čem hrepeni naše nezavedno. Pa da ne boste mislili, da je to vselej princ na belem konju?! Še zdaleč ne. Ni malo žensk, ki se znova in znova zapletajo v neverjetno negativne odnose, boleča razmerja, moške, ki jih vselej prevarajo, so nasilni ali pa jih je kar naprej potrebno »reševati«. Čeprav si sicer želijo, če se sploh kdaj uspejo izviti iz primeža takšne zveze, da bi naslednjič končno našle boljšega partnerja. A podzavestna želja, ki je, kot vidite, lahko zelo destruktivna, vselej preslepi razum, da zopet podleže in se zaplete v enako uničujočo zvezo. In zgodovina se ponovi. Zavedati se morate, da imate vselej možnost izbire. Vedno. Če se boste v sebi resnično odločili za spremembo, se bo zgodila. Edino merilo za prav ali narobe pa ste, kot sem že napisala, vi.

Sprašujete, če v partnerstvu obstaja poraz? Ja, če zatajite sami sebe. Če mislite, da to ni to, da ne morete dajati, kar bi si sicer želeli, kar vas tudi vedno bolj obremenjuje, pa kljub vsemu rinete z glavo skozi zid. Takrat ste zatajili sebe. In to je poraz. Samoobtoževanje je »greh«, ki ga izvajate sami nad sabo. Čutite, kar čutite. Ne morete se vendar prisiliti, da čutite drugače! Ljubiti na silo?! Lahko preusmerite svoje misli, ne morete pa tajiti svojih čustev. V kolikor bo to trajalo, vas bo na to začelo opozarjati tudi vaše zdravje.

Verjamem, da ste pomislili tudi na to, da bi se o vaših občutkih pogovorili s partnerjem in srčno upam, da ste to tudi storili. Povejte, kaj vas moti, kako se počutite in predvsem, kaj čutite. Mogoče se tudi njemu dogaja kaj podobnega. Vzponi in padci so nenazadnje sestavni del vsakega partnerstva in vzajemno se da marsikaj rešiti. Mogoče so le okoliščine, ki vas ustavljajo in ste te težave samo preslikali na vaš partnerski odnos?

Predlagam vam, da ste realni. Ljubezen vsekakor ni zaljubljenost. Če je slednja naval hormonskega koktejla, ki ustvarja nerealno idealizacijo partnerja in iluzorna pričakovanja, je ljubezen odnos, ki temelji na zaupanju, majhnih pozornostih, medosebni opori in razumevanju. To pa imate, kajne?

Ker vas je strah, da se boste nemara odločili narobe, predlagam, da si vzamete čas za temeljit premislek. Resno, postavite si prioritete! Vaše prioritete. Kako dolgo (še) lahko vztrajate v takšni zvezi, kaj si želite, kaj bi to pomenilo za vašega otroka, predvsem pa, kaj čutite vi.  Če se odločite, da odidete, prav. Storite tako. Če se odločite, da ostane, ker boste dali prioriteto vaši hčerki, ki želi, da ostanete skupaj ter prednost razumevanju, nad vašo potrebo po »iskrivi« zaljubljenosti, tudi prav. A v tem primeru, sprejmite in se pomirite s svojimi čustvi. Niste več noro zaljubljeni. Sprejmite. Ne čutite več isto, kot nekdaj. Mogoče to sploh ni več ljubezen. Prav, sprejmite to in si odpustite. Odpustite si tudi občutek krivde. Še enkrat: vi in samo vi ste merilo vaše sreče. Karkoli boste storili, ostanite zvesti sebi, pa ne boste ničesar obžalovali.

Odgovarja: Dr. Lucija Čevnik, svetovalka za osebnostno rast

By | 2021-03-14T09:53:26+00:00 March 14th, 2021|