Kako doseči telo za na plažo? Preprosto. Imaš telo. Pojdi na plažo.
Telefon že drugič zvoni do konca. Tadeje nikakor ne morem dobiti na telefon. Kaj se ji je zgodilo, saj ona nikoli ne zamuja? »Čakamo jo že več kot pol ure,« pripomni ena od žensk naše prijateljske skupine, ki se za vikend odpravlja na Obalo. Ponovno poskusim. Zvoni v nedogled. Končno se zveza vzpostavi in na drugi strani zaslišim skrušen Tadejin glas. »Ne čakajte me več. Ne grem z vami!« komaj izdavi. »Kaj se je zgodilo? Si vredu?« jo prestrašena vprašam. »Ne skrbi, nič takega ni. Samo premislila sem si.« »Zakaj? Ne bodi smešna!« jo poskušam opomniti na nesmiselnost njenih nenadnih odločitev. »Ne grem! Poglej me kakšna sem. Hotela sem shujšati vsaj za 2 kilograma, pa mi ni uspelo. Ob vas, ki ste vse suhice in mlajše, se počutim obupno staro in grdo. Ni šans, ne oblečem si kopalk! In zato sploh nima smisla, da grem z vami! Pojdite in uživajte, jaz ostanem doma!«
Trajalo je še eno celo debelo uro, preden smo Tadejo spravile v avto in se odpeljale morskemu vikendu naproti. Ostale ženske so bile besne. Jaz pa sem jo po svoje razumela. Res je bila 10 let starejša od našega povprečja. Dolga leta je preživela ob možu, ki jo je nenehno kritiziral, ji namenjal nesramne opazke ter jo naposled zapustil zaradi mlajše in »lepše«, kot je sam opisal svojo novo izbranko. Tejči, kot smo jo klicale prijateljice, je imela izrazito slabo samopodobo. Pogosto jo je kompenzirala s prekomernim govorjenjem in glasnostjo, s katerima je preusmerjala poslušalčevo pozornost in pod njo spretno skrivala svojo nizko samozavest. Četudi ni bla prototip novodobnega lepotnega ideala, je bila izredno simpatična in zanimiva ženska. Vedno nas je spravljala v smeh in brez nje morje nikakor ne bi imelo pravega naboja. Za vsako ceno smo želele, da gre z nami.
Diete, hujšanja, stroga prehranjevalna pravila, preskakovanje obrokov, intenzivna in naporna telesna vadba, vse to za discipliniranje našega telesa, da bo končno dovolj »dobro«, da si smem obleči kopalke in uživati na soncu in v morju. Kam nas je pripeljala potrošniško naravnana družba?! Obsedeni smo z lepotnimi ideali, ki nam ves čas tiho prišepetavajo, da takšni kot smo, pa res nismo za nikamor! Dobesedno. Takšen pa res ne moreš na morje! In v kopalke!? Da ne bi niti pomislili! Glej, da se potrudite z lakoto, potenjem na domačih fitnes napravah in, če bo potrebno, tudi z visokimi finančnimi izdatki, za nutricionista, specialno prehrano ali osebnega trenerja, da vsaj približno ukrotite svoje kilograme in mišice. In ni dovolj, da ste shujšali. Mišice pač ne smejo kar tako viseti s telesa. »Ajde, gremo: 1,2,3 in 1,2,3,…, in znova in znova,« nam pravi notranji glas, ki zahteva, da preko videza svojega telesa, gradimo lastno samovrednost. Če moje telo ne ustreza kriterijem medijsko sugeriranih lepotnih standardov in ni po merilih Instagram influencerjev, si to prevedem kot: nisem lepa, nisem dovolj zapeljiva, nisem dovolj seksapilna, da bi lahko bila videna, sprejeta, vredna ljubezni in spoštovanja. Ali pa razmišljamo na način: ker je ona, ki je 10 let mlajša, ima napeto kožo, vitke noge in sijoče lase lepa, sem jaz, ki vsega tega nimam (več), grda in ničvredna. In točno v to zanko se je ujela Tejči.
Živimo v družbi, ki je obolela za sindromom t.i. »čarobnega ogledala«. Se še spomnite pravljice o Sneguljčici in njeni zlobni mačehi? Slednja se je vsak dan zazrla v svojo zrcalno podobo in spraševala, katera je najlepša. Dokler je bila najlepša prav ona, je bilo vse lepo in prav. Ko pa je nekega dne ogledalce na steni oznanilo, da je druga lepša od nje, je to zanjo predstavljalo osebno katastrofo. S podobnim fenomenom se danes srečujejo tudi ženske, ki se soočajo z prvimi znaki staranja. Dokler svoje telo še lahko nekoliko predrugačijo s pomočjo diet, hujšanja, intenzivnimi vadbami, modo in kozmetiko, še nekako gre. Tam pri 40. letu, pa pogosto nastopi prva kriza. In panični občutek, da morajo nujno ustaviti ta »nadležen« starajoč proces. Času napovedo vojno. Vendar vemo, kdo vselej zmaga. Mogoče dobijo bitko, zmagovalna trofeja pa gre vedno v roke brezčasnemu času.
S tem, ko smo zaslepljeni z željo po ustrezanju sugeriranim lepotnim standardom, pa trenutki, ko bi lahko neizmerno uživali v svojem telesu, bežijo mimo nas.
Kako se spopasti z občutkom »nepopolnega« telesa, skočiti v kopalke in se zapoditi v morje z radostjo v srcu. Brez strahu in sramu!
Telo je čudovit instrument
Namesto, da se obremenjujete z vprašanjem ali sem dovolj vitka, dovolj lepa in dovolj fit, da lahko brez sramu svobodno zaplavam na oblegani plaži, se raje spomnite in opomnite, kako čudovit instrument je vaše telo. Kaj vse vaše telo zmore in zna. Delate mu neskončno krivico, ko izpostavljate njegov najbolj površniki in nefunkcionalen vidik – njegovo zunanjost! Noge so vam vendar bile dane, da vas nosijo po svetu in ne, da si merite obseg vaših stegen ter se neprestano utrujata s »problematiko« njihove poraščenosti. Telo je res lahko predmet vaše bolečine, a je na drugi strani, tudi gospodar vaših najintenzivnejših strasti in užitkov.
Hvaležnost
Svojemu telesu morate biti hvaležni. Daje vam vendar življenje. Negujte, krasite in ljubite ga. A na prijazen in ljubeč način. Brez prisile, sramotenja in ponižanja. Zapomnite si, da se vse vaše misli, tako pozitivne kot negativne, zapišejo v strukturo vaših celic. Telo je, če mu znate prisluhniti, kot odprta knjiga. Iz njegove drže, obolelosti ali zdravja, načina, kako z njim vstopite v prostor, kako stojite, sedite, nezavedno izražate, kako se počutite v svoji lastni koži. Vam je prijetno ali nelagodno? Ste samozavestni ali prestrašeni? Kaj si mislite o sebi in kakšno je vaše samospoštovanje? Vsako jutro, ko se zazrete v svoj odsev v ogledalu, si recite: »Hej ti, rada te imam!« Nasmehnite se, se objemite in bodite hvaležni za (še en) nov dan.
Pravico imate biti takšni kot ste
Vas skrbi kaj si bodo o vaši postavi mislili drugi? Veste kaj, naj si mislijo kar si hočejo! Vaše telo je vaše telo. Vaša pravica in vaše življenje. Ljudje bodo vselej imeli mnenje. Prej slabo kot dobro. Lahko se še tako trudite, pa nikoli ne boste niti všeč vsem niti sprejeti od vseh. Pa saj s tem ni prav nič narobe. Ljudje pač imamo različne okuse. Če ste odkriti sami s sabo, saj tudi vam niso vsi pogodu. Eni vam gredo prav pošteno na živce, kajne? Nikar ne dopustite, da bi skromno mnenje nekoga, lahko postalo merilo vaše samovrednosti.
Telo nikoli ne laže
S svojim telesom zaživite v harmoniji. Bodite čuječi. Telo vselej ve medtem, ko vas poskuša um zapeljivo speljati stran od resnice. Četudi vam razum prišepetava: »Ne, ne, ne moreš sedaj odnehati! To delo je vendar potrebno opraviti še danes! Potrudi se, zdrži!« Vam telo skozi bolečino, nespečnost, slabo počutje ali glavobole kriči: »Ne zmorem več, popolnoma sem izčrpano in izžeto! Preveč je, ustavi se vendar!« In pogosto smo gluhi in zaslepljeni s svojimi »moram« in »treba je«. Ko resno zbolimo, je to znak, da se je telo vdalo. Izgorimo, zbolimo, obupamo. Sami nosimo odgovornost, pa se je sploh ne zavedamo.
V primerjavi s kom?!
Si želite lepo telo? Kaj pa je »lepo«? V primerjavi s čigavim telesom vrednotite in primerjate svoje telo? Z medijskimi osebnostmi? Lepotnimi ikonami družbenih omrežij? Pa ste prepričani, da so tiste podobe njihov resnični in naravni odsev? Četudi danes grafično priredimo skoraj vsako fotografijo, ki jo objavimo na socialnem omrežju, na to preprosto pozabimo, ko občudujemo postavo prepoznavne spletne influenserke in si želimo postati ona. Medijske podobe »čudovitih in vselej srečnih« ljudi so umetno ustvarjen konstrukt. Takšne podobe oblikujejo številni profesionalci, od frizerjev, stilistov, vizažistov, fotografov in grafične obdelave fotografij. Če se bomo primerjali s takšnimi nerealnimi podobami, bomo ostali vselej nezadovoljni s svojim odsevom v zrcalu. S tem, ko poveličujete videz drugih, sami razvrednotite sebe.
Samo enkrat živite
Ste se kdaj srečali z ljudmi, ki so čez noč izgubili funkcionalnost svojega telesa? Invalidnost in bolezen nas šele streznita. Takrat, ko je na žalost, lahko že prepozno. Takrat se šele zavemo, kako pomembno je, da je moje telo zdravo, da se lahko giblje, pleše, plava, skače, pa četudi s kilo ali dvema več kot bi si želeli. Žal nam je, da nismo bolj polno in bolj sproščeno živeli svojega življenja. Obremenjevali smo se, kaj si bodo drugi mislili o naši postavi ali se nam nemara celo posmehovali. Življenje je nepredvidljivo. Vsak dan je dragocena danost in nič v našem življenju ni samoumevno. Tudi naše telo ne. Danes lahko hodim, jutri, bog ne daj, ne več. Boste res raje ovili svoje telo v dolga oblačila in velike brisače, da bi prekrili blazinice okoli pasu?! Pozabite! Življenje je vendar prekratko in predragoceno. Doživljate ga s vsem svojim telesom.
Ko se danes s prijateljicami spominjamo tistega skupnega ženskega vikenda na morju, nas preplavljajo lepi spomini. Brez naše Tejči, spomini ne bi bili enaki. Bilo je veliko smeha, komičnih pripetljajev in situacij. Nemara je tudi ona takrat spoznala, da svojih pravih prijateljev ne izbiramo na podlagi videza, temveč na podlagi lepote srca in iskrenosti značaja. Tejči je vsem nam neprecenljiva. In prav figo nam je mar, kakšno številko kopalk nosi.
Avtorica: Lucija Čevnik