Lucija, pozdravljena!
Na vas se obračam z vprašanjem, kako naj se lotim reševanja svojega partnerskega odnosa. Z možem, ki je 2 leti starejši, sva skupaj že od mojega 25. leta. Imava dva otroka stara 12. in 15. let. Pred tremi leti smo se končno preselili v novo hiši. Od takrat, ko bi morali končno uživati po tolikšnem odrekanju, gredo naši odnosi samo še navzdol. Včasih sva se še vsaj prepirala okoli hiše, kje bo kaj stalo, katerega mojstra bomo dobili itd., sedaj se niti prepirava ne več. Redko si deliva posteljo. On pravi, da je zelo obremenjen s službenimi obveznostmi. Delo si pogosto prinese domov ter se ga loti šele pozno zvečer. Po navadi zaspi in prespi na kavču, da me ne bi budil. Opažam, da vse pogosteje posega po alkoholu. Če mu to omenim, in se hočem pogovoriti, mi reče, da sem paranoična ter, da on ni moj oče (moj oče je namreč bil alkoholik). Večkrat sem že razmišljala o ločitvi, a nikakor ne najdem moči in energije, da bi sploh lahko odšla. Smilita se mi otroka in težko bi se odpovedala hiši, ki sem si jo res uredila tako, kot sem si to vedno želela. Počutim se krivo in obupano, da nisem storila dovolj, čeprav sem se vselej trudila in razdajala zanj in za otroka. Razumem, da je tudi on utrujen in obremenjen z obveznostmi v službi in doma, a si vseeno na nek načni želim, da bi se spremenil in postal bolj odprt in prisoten. Velikokrat jočem, a to spretno skrivam pred otrokoma, ki o mojih resničnih čustvih ne vesta nič. Kaj naj storim, da v naši hiši vzpostavimo boljše odnose? Hvala vam za pomoč!
Darja, 44
Draga Darja, ničkolikokrat slišana zgoda. Vselej isti scenarij. Gre nekako takole: ustvarila sta si družino. Potem so začeli graditi hišo. Hiša je bila po letih žrtvovanja, odrekanja in enormnega kredita, končno dokončana. Slediti bi moral srečen epilog, a se v družinski sagi zgodi nenaden preobrat. Partnerja se ločita! Medtem, ko ste gradili in zlagali zidake vašega novega doma, ste pozabili graditi tudi vaše odnose. Lahko, da sta se v teh letih s partnerjem resnično osebnostno spremenila in odtujila ali pa je hiša bila le »mašilo«, s katerim sta zapolnjevala manko vajine medsebojne ljubezni. Sedaj se počutite, da ste ujeti v hiši, ki se je iz doma spremenila v zlato kletko. Ne želite ostati, a nikakor ne morete oditi. Saj so tukaj vendar še otroci. Pa tudi mož se vam smili. Čeprav se zanj žrtvujete, pravite, vam ne vrača naklonjenosti in pozornosti, po kateri hrepenite. Želite si, da bi se končno spremenil in spregledal v vas Pepelko, ki je toliko pretrpela in si je končno zaslužila njegovo brezpogojno ljubezen in spoštovanje. Res mislite, da je takšno nadaljevanje prej omenjenega scenarija možno? Saj sami veste, globok v sebi veste, kajne, da ni. Iščete izgovore in, če že ne direktno, pa vsaj posredno, opravičujete moževa dejanja. Je utrujen od dela, pravite. Pa vi? Vi niste utrujeni? A se kljub temu, znova in znova, iz dneva v dan, trudite, da bi končno prepoznal vašo žrtev. Najbrž res niste samo vi tisti, ki ste v tej zvezi osamljeni in si želite bližine. Tudi vaš mož se počuti odtujeno ter čustveno, mentalno in telesno nepotešenega. A on si je našel »ljubico«. Alkohol. V njem utaplja svoj obup. Prikriti alkoholik. Tako, kot vaš oče. Kot majhna deklica ste se v svoji primarni družini dodobra seznanili, kako to gre. Kako se oblikujejo nezdravi odnosi. Sovražili ste jih, a so kljub vsemu postali del vas. Niste poznali boljšega. Zato ste tudi nehote in nezavedno v svoje življenje pritegnili moškega, ki zna z vami igrati igro, poznano iz otroštva. Tako bolečo, a vam tako domačo. Alkoholizem, molk namesto komunikacije, lastno zatajevanje in žrtvovanje za vsako ceno. Tudi vaša mati ni nikoli odšla, kajne?
Draga Darja, imate samo dve možnosti, kako se rešiti ali ne rešiti in tega soodvisnega odnosa: ali se ločite ali pa še naprej igrate žrtev. Svetla stran vaše zagate je, da ste si začeli postavljati vprašanja in nekako že prepoznavate problem. Večina soodvisnežev si razsežnost nefunkcionalnega odnosa dosledno taji ali pa krivdo za nesrečen zakon v celoti prevzeme nase. Pravite, da vas skrbi za otroka. Otroka sta sedaj že najstnika. Vso svoje življenje sta opazovala vas in vašega moža, kako funkcionira družina. Zelo velika verjetnost je, da bosta tudi onadva, tako kot vi in že vaša mati prej, podedovala iste vzorce in jih uresničila v svojem življenju. Lahko pa v tem scenariju naredite preobrat in postanete »primer dobre prakse«. Pokažite jima, kako se izviti iz primeža strahu, neodvisnosti, ponižnosti in bolečine ter se kot Feniks dvignite iz pepela ter zajadrajte novemu življenju nasproti. Lahko. Ali pa ne. Vse je odvisno od vas. Upati na to, da se bo vaš partner nekega dne zbudil in čudežno postal drug človek…kaj niste že nekoliko prestari za pravljice?