Starši se velikokrat soočamo s situacijami, ko vidimo lastnega otroka v stiski, bolečini in trpljenju. Če kaj boli, potem resnično boli bolečina lastnega otroka. Želimo pomagati, mu odvzeti breme, a žal, ne gre zlahka. Bremena drugega se ne da enostavno prevzeti, dvigniti in odvreči. Starši smo tako pogosto nemočni, tudi nerazumljeni. Namesto sprejete pomoči in odobravanja, naletimo na oster odpor. »Pusti me pri miru!« »Pa ti tega sploh ne razumeš!« »Kaj mi sploh govoriš?!«, so pogosti odgovori na našo ponujeno pomoč in tolažilne besede. Kaj storiti in kako odreagirati, ko se otrok sooča s stisko, ki ji botruje nezadovoljstvo z lastnim telesnim videzom, nesprejemanjem svojega telesa ali pa je stiska nemara povezana z negativnimi kritikami, ki jih je otrok prejel na račun svojega telesnega izgleda?