Uncategorized

S predavateljico in svetovalko s področja (telesne) samopodobe in čutne vzgoje, dr. Lucijo Čevnik, smo se tokrat razgovorili o samospoštovanju, idealih in razvijanju samopodobe.  

Čas v katerem živimo, daje izredno velik pomen vizualnemu. Vizualna komunikacija je ena od glavnih panog npr. pri oblikovanju novih produktov, pri oglaševanju na najrazličnejših področjih. Sam izgled lahko velikokrat postane tudi kompenzacija za samo kakovost. Kupimo izdelek, ki super izgleda oziroma ima lično embalažo, čeprav je kvaliteta materiala zelo vprašljiva ali pa nemara izdelka v resnici sploh ne potrebujemo. Podobno, kot pri izdelkih je danes pri telesnem videzu, saj je ta pri vrednotenju ljudi postal izrednega pomena.  

Živimo v času, ki je zelo obremenjen s prehranjevanjem. Še nikoli v zgodovini se ni toliko govorilo o prehranjevanju kot danes. Hrana nas spremlja na vsakem koraku.

Ko otroka razumemo kot svojo last, lahko ta hitro postane predmet naših manipulacij. S pritiski nanj in preko njega poskušamo uresničiti vse, kar smo si sami želeli zase, pa nam ni uspelo. In kako neizprosni smo lahko v teh svojih prizadevanjih! Kričimo, pogojujemo, grozimo, da bi le dosegli svoje. Daj mi nekaj, da se bom kot mama lahko bolje počutila.  

Strokovno predavanje v okviri Svetovnega dne duševnega zdravja (Nacionalni inštitut za javno zdravje – NIJZ), Celje,  

Intervju v oddaji Vizita na: V družbi, obsedeni z razgaljenimi telesi na družbenih omrežjih, pozornostjo in všečki, mnogi stremijo k popolni postavi. Pa ta sploh obstaja? Znanstveniki pravijo, da ja. In čeprav bi mogoče pričakovali, da gre za mere supermanekenk Viktorijinih angelčkov, ni ravno tako. Popolna ženska je po raziskavi sodeč visoka 168 centimetrov, njene mere so pa 99-63-91.  

Lepota ni le telo, je tudi \’duh\’ in sposobnost sprejeti se v vseh \’lepotnih\’ stanjih je tista prava ljubezen, ki jo razvijemo in imamo sami s seboj. Ta ni pogojena z uspešnostjo vadbe TNZ. Je več kot to, je več kot le telo.

Naša Eva je čisto zabluzila v šoli, večino časa prelenari v svoji sobi, ki mimogrede izgleda natančno tako, kot če bi v njen razneslo bombo,« pravi vznemirjeno mama srednješolke. »Z očetom sva imela z njo že nič koliko pogovorov, pa nič ne zaleže. Vzela sva ji telefon, ji zagrozila s prepovedjo obiskovanja prijateljic in uporabo računalnika. Nič ne pomaga, samo še slabše je,« obupuje mama.  

Mami, tega pa res ne bom oblekla! Saj veš, da jaz ne nosim hlač!«, je zgodaj zjutraj, prezgodaj, da bi človek sploh lahko zbrano mislil, protestno priletelo iz ust moje petletnice, ki je še v pižami stala pred vrati sobe in s skremženim obrazom pomahavala z novim kosom oblačila v roki. Čutila sem, kako mi dviguje pritisk.

Ko si z mamami delimo izkušnje o vzgoji, slišim veliko tarnanja, da otroci staršev sploh ne slišijo, ne upoštevajo, jih ignorirajo