Marko je star 24 let in išče službo s področja kemije, kjer je lani diplomiral. Z mamo imata precej slabe odnose. Mama ves čas pritiska nanj, naj bo bolj samozavesten, naj naredi vtis na razgovorih za službo, naj ne bo tako nesiguren vase.
Otroci niso tukaj zato, da uresničijo neizpolnjene sanje svojih staršev. Otroci niso naša last, ki jih lahko krojimo po lastnem scenariju. Če pa to storimo, vzgojimo osebe, ki svojo samovrednost merijo skozi zunanje potrditve.
\”V družbi, obsedeni z razgaljenimi telesi na družbenih omrežjih, pozornostjo in všečki, mnogi stremijo k popolni postavi. Pa ta sploh obstaja? Znanstveniki pravijo, da ja. In čeprav bi mogoče pričakovali, da gre za mere supermanekenk Viktorijinih angelčkov, ni ravno tako. Popolna ženska je po raziskavi sodeč visoka 168 centimetrov, njene mere so pa 99-63-91.\”
Težko je enoznačno pojasniti, kaj je vzrok načetemu duševnemu zdravju mladih. Je težav res toliko več ali smo postali le občutljivejši? Pogosto rečemo, da so mladi \”lakmusov papir\” družbe, da se določeni fenomeni na mlajši generaciji kažejo bistveno bolj intenzivno in reprezentativno. Kaj nam torej kaže ta duševni odsev generacije? Bomo znali zapolniti dušeno praznino, ki zeva in kliče po večji bližini, sprejetosti, toplini in ljubezni? Za odnose smo zadolženi predvsem sami. Vsi skupaj in vsak zase. In teh se ne da birokratsko zapovedati ne z zakonodajo ne s sistemom.
Kako ljudje razumevamo svoje telo, ali se v njem počutimo dobro ali nelagodno, smo samozavestni ali v neprestanih dvomih o svoji lastni vrednosti, kaže na to, kakšna je naša telesna samopodoba. Odnos do našega telesa se oblikuje v našem najzgodnejšem otroštvu. Ta je močno pogojen z vzorci, ki jih prejmemo od naših skrbnikov in okolja, v katero se rodimo. Danes veliko govorimo o porastu negativne telesne samopodobe, ki kaže na to, da smo ljudje čedalje bolj obremenjeni s svojim zunanjim videzom. Zelo zaskrbljujoče je dejstvo, da se ta obremenjenost pojavlja pri vse mlajših generacijah. Študije kažejo, da si že petletniki …
Starši se velikokrat soočamo s situacijami, ko vidimo lastnega otroka v stiski, bolečini in trpljenju. Če kaj boli, potem resnično boli bolečina lastnega otroka. Želimo pomagati, mu odvzeti breme, a žal, ne gre zlahka. Bremena drugega se ne da enostavno prevzeti, dvigniti in odvreči. Starši smo tako pogosto nemočni, tudi nerazumljeni. Namesto sprejete pomoči in odobravanja, naletimo na oster odpor. »Pusti me pri miru!« »Pa ti tega sploh ne razumeš!« »Kaj mi sploh govoriš?!«, so pogosti odgovori na našo ponujeno pomoč in tolažilne besede. Kaj storiti in kako odreagirati, ko se otrok sooča s stisko, ki ji botruje nezadovoljstvo z …
CILJ naj bo skrb za ZDRAVO in ne le »LEPO« telo! Preberite več »
Dr. Lucija Čevnik, predavateljica in svetovalka s področja (telesne) samopodobe, čutne vzgoje ter reševanja konfliktnih odnosov med starši in otroki, je v sredo, 7. 11. 2018, spregovorila staršem dijakov Šole za storitvene dejavnosti. Otroci se med odraščanjem začnejo ceniti po tem, kako jih vidijo drugi. Na njihovo telesno samopodobo imajo zelo velik vpliv družina (starši svoj odnos do samega sebe prenašajo na svoje otroke), vrstniki in okolje. Vsaka druga najstnica je nezadovoljna s svojim telesnim videzom, število motenj hranjenja pa se iz leta v leto povečuje.
Tednik (19.11.), v katerem sem sodelovala kot ena od sogovornic, o iluziji lepote in lepotnih idealih nekdaj in danes. Modna industrija v zadnjih desetletjih agresivno postavlja ideale lepote in gre v skrajnosti. Od poudarjene ženstvenosti po koncu druge svetovne vojne prek shiranosti in vrhunskih modelov smo prišli do neokusnega pretiravanja in izumetničenosti. Ideali in iluzije ženske lepote.
Oddaja Turbulenca na RTV SLO/ Fajn klepet o psiholoških in družbenih vidikih tekmovalnosti v današnji oddaji Turbulenca. Z gostoma, psihologom Nikolajem Mejašem, dijakom, Majem Markoškom, dobitnikom več kot 100 medalj iz šahovskih tekmovanj ter odlično voditeljico Milico Prešeren
Kadar govorimo o odnosu med starši in otroki, se je posebej dobro zavedati, da ni popolnih staršev, kot tudi ne popolnih otrok. Ravno ta nepopolnost nas dela človeške in nam ponuja prostor in priložnost za osebnostno rast. Predvsem nam, staršem. Kdo nam je lahko boljši učitelj, če ne naš potomec? Kdo nam lahko nastavi jasnejšo zrcalno sliko, kot lastni otrok?
