Naša Eva je čisto zabluzila v šoli, večino časa prelenari v svoji sobi, ki mimogrede izgleda natančno tako, kot če bi v njen razneslo bombo,« pravi vznemirjeno mama srednješolke. »Z očetom sva imela z njo že nič koliko pogovorov, pa nič ne zaleže. Vzela sva ji telefon, ji zagrozila s prepovedjo obiskovanja prijateljic in uporabo računalnika. Nič ne pomaga, samo še slabše je,« obupuje mama.
Mami, tega pa res ne bom oblekla! Saj veš, da jaz ne nosim hlač!«, je zgodaj zjutraj, prezgodaj, da bi človek sploh lahko zbrano mislil, protestno priletelo iz ust moje petletnice, ki je še v pižami stala pred vrati sobe in s skremženim obrazom pomahavala z novim kosom oblačila v roki. Čutila sem, kako mi dviguje pritisk.
Ko si z mamami delimo izkušnje o vzgoji, slišim veliko tarnanja, da otroci staršev sploh ne slišijo, ne upoštevajo, jih ignorirajo
Odnos, ki ga imamo sami s sabo, predstavlja osnovo za čisto vse druge medosebne odnose. Pa vendar prav ta odnos pogosto potrebuje največ pozornosti – ljudje nemalokrat živimo v zanikanju, nismo v stiku s samimi sabo in ne delamo kaj veliko na tem, da bi se odnos, ki ga imamo s sabo, kakorkoli izboljšal.
“Zdi se, da je telesni izgled postal najpomembnejša okupacija mladih žensk, vse bolj pa so z njim obremenjeni tudi (mladi) moški.”
Spodnji pogovor je pogost scenarij v družinskem okolju, kjer prebivajo adolescenti.
Kadar starši svojega otroka vidijo kot neizkoriščen potencial, potem so vsekakor bolj zreli za obravnavo, kot otroci, zaradi katerih se oglasijo v mladinski posvetovalnici.
Želja po idealu, ki ga prikazujejo mediji in potreba po zunanji potrditvi, je vse bolj značilna tudi za fante v najstniških letih. Zgoraj brez svoje mišice razkazujejo na Facebooku, nekatere pa obsedenost pripelje tudi do duševne motnje.
